PARNE LOKOMOTIVE

 Ozkotirno železnico v železarni Jesenice so začeli uporabljati leta 1907, ko je železarna kupila tire opuščene gradbinske železnice, ki je obratovala med gradnjo železniškega predora Karavanke. Istega leta je železarna kupila prvo parno lokomotivo z oznako O-I, leta 1912 pa še drugo lokomotivo z oznako O-II. Kasneje je železarna svoj vozni park nadgrajevala in je na vrhuncu imela 11 ozkotirnih parnih lokomotiv, 6 elektro lokomotiv in 3 dizelske lokomotive. V železarni je bilo kar 18 kilometrov ozkotirne proge! Železnico so ukinili leta 1987, veliko ozkotirnih parnih lokomotiv pa se je ohranilo in sicer: - O-I  - O-II (depo jeseniškega muzeja) - O-IV (danes oznaka K3 v muzeju SŽ) - O-V (depo jeseniškega muzeja) - O-VIII, s katero so zaključili obratovanje ozkotirnega omrežja v železani Jesenice - O-IX, ki je vozna z oznako SŽ 71-012, vozi v Zrečah - O-XI, stoji v Zrečah kot tehnični spomenik, oznaka 71-023 V muzeju ozkotirne železnice v železarni Jesenice sta razstavljeni parni lokomot

 Lokomotive tipa kkStB U so najpogostejše avstrijske ozkotirne parne lokomotive za tir 760 milimetrov. Bile so naslednice znamenite Steyrtalske lokomotive, ene prvih avstrijskih ozkotirnih lokomotiv. Oznako U so dobile po izhodiščni postaji Murtalske železnice, za katero so bile narejene (U za Unzmarkt). Leta 1901, ko je bila zgrajena železnica Trst - Poreč, so jih seveda dobavili tudi tja. Po ukinitvi proge so vse razrezali v staro železo. Pri nas so te lokomotive nosile oznako JŽ 188. Lokomotive U.37, U.38 in U.40 pa so še za časa avstrijskih oblasti zamenjali z lokomotivami vrste P (P za Poreč), ki so bile večje in močnjše ter zato bolj primerne za gorsko progo, kakršna je bila Parenzana. Odpeljali so jih na Murtalsko železnico, kasneje pa so lokomotivo U.37 odpeljali v Bosno, kjer je najprej vozila na neki gozdni železnici, na koncu pa na industrijski železnici opekarne v Busovači. Tam so jo našli uslužbenci slovenskega železniškega muzeja, jo odkupili ter odpeljali v Divačo, kjer

 Lokomotiva je bila izdelana leta 1907 v avstrijski tovarni lokomotiv Krauss. Pripada avstrijski vrsti kkStB 99. Ta tip lokomotive je zasnoval konstruktor Karl Gölsdorf in je zaradi zveznega parnega stroja porabil veliko manj vode in premoga. Lokomotiva je imela spredaj nameščeno tekalno os, ki je omogočala mirnejši tek pri višjih hitrostih. Zanimivost: kurilnica Ljubljana - Šiška, danes domovanje muzeja SŽ, je bila med prvimi v Avstro-Ogrski, ki je dobila te lokomotive. Nekoč so vozile na skoraj vseh lokalnih progah, v petdesetih pa so jih izločili iz prometa in jih prodali na industrijske proge. Lokomotiva 153-011 se je ohranila kot premikalka v Tovarni vozil in toplotne tehnike Boris Kidrič Maribor. Podjetje jo je darovalo muzeju, ki jo je postavil na postajo Ajdovščina, saj je menda prav ta lokomotiva nekoč vozila tam. Poleg nje sta ohranjeni še JŽ 153-004 v Rušah (premikalka v Tovarni dušika Ruše) in JŽ 153-006 v Kočevju (premikalka v železarni Štore). Pogled od strani: Pogled od

 Lokomotive te vrste so madžarski stroji (vrsta MAV 375), ki so bili namenjeni vleki vlakov na lokalnih progah. Tekalne osi spredaj in zadaj so lokomotivam omogočale miren tek pri višjih hitrostih v obeh smereh. Nekaj lokomotiv je licenčno naredila tudi tovarna Đuro Đaković iz Slavonskega Broda. To so bile ene najpogostejših lokomotiv za lokalne proge v Jugoslaviji. V Slovenijo so te lokomotive prišle v 30ih in iz naših prog izginile v 60ih, kasneje pa je bila lokomotiva JŽ 51-156 nabavljena na Hrvaškem in je služila  kot premikalka. Po koncu obratovanja je bila darovana železniškemu muzeju, ki jo je postavil na postajo Grosuplje.  Pogled od strani: Pogled od spredaj: Pa še pogled od zadaj: Lokomotiva je vzorno urejena, postavili so ji tudi nadstrešek in uredili stopnice do kabine. Lokomotivo so pred nekaj dnevi prestavili, saj obnavljajo postajo Grosuplje.

Lokomotiva je bila izdelana leta 1914 v italianski tovarni lokomotiv Officine Mechaniche Napoli. Lokomotive te vrste veljajo za najboljše italianske stroje, zato so jih izdelali največ, kar 470 primerkov. Med drugo svetovno vojno so lokomotive te vrste vozile po okupiranem Primorju. Po koncu vojne je v Jugoslaviji ostala ena takšna lokomotiva, ki so jo priključili JŽ seriji 25 (oznaka JŽ 25-035), na žalost pa so jo kmalu razrezali v staro železo. Lokomotiva FS 740.121, ki stoji na postaji Postojna, je k nam prišla leta 1982 ob menjavi eksponatov med ljubljanskim in tržaškim železniškem muzejem in nikoli prej ni vozila po naših progah. Med obnavljanjem so ji zamenjali tablico na levem boku z napisom JŽ 740.121, kar je seveda narobe, saj so bile lokomotive JŽ 740 ozkotirne dizelhidravlične lokomotive, ki so vozile po ozkotirnih železnicah v Bosni in Hercegovini. (Viri: Wikipedija, brošura Tadeja Brateta Slovenske muzejske lokomotive, Gea, marec 2004) Pogled na celo lokomotivo od strani: