PARNE LOKOMOTIVE

Lokomotive JŽ 53 so avstrijski stroji za lokalne proge. Pri nas so te lokomotive vozile do konca parne vleke na vseh lokalnih progah. Tri so se ohranile in sicer: JŽ 53-003 v Rogatcu, JŽ 53-017 v Murski Soboti in 53-019 v Naklem.  Ker mi je ta lokomotiva zelo všeč sem se odločil, da predelam Kleinbahn model lokomotive BBÖ 378.44 v JŽ 53-021. Za predelavo sem uporabil jedkane ploščice in nalepke kluba Baat.  Takšna je bila originalna lokomotiva: Po predelavi: Poziranje na maketi društva DLŽ "Železna cesta" v muzeju SŽ Na maketi z muzejskim vlakom: Pa še posnetek vožnje: Model je zelo dobro narejen in vozi zelo mirno in tiho. Svetijo mu luči v smeri vožnje, možno pa ga je tudi digitalizirati.

 Lokomotive vrste JŽ 17 so madžarski stroji (vrsta MAV 342), ki so bili narejeni za vleko lahkih primestnih vlakov v okolici Budimpešte leta 1917. Konstrukcija lokomotive se je pokazala kot zelo uspešna in zato je bilo naročil veliko. Ker je takrat divjala 1. svetovna vojna, je bila madžarska industrija preobremenjena z dobavami vojski, zato so ta tip lokomotive začeli izdelovati v Nemčiji, ki je takrat v tovarnah še imela proste zmogljivosti. Po vojni je pri nas ostalo 86 lokomotiv tega tipa. Vozile so predvsem potniške vlake na bohinjski progi, na dolenjski progi ter med Kotoribo in Prevaljami. Lokomotiva 17-069 je kot zadnja vozila v Planico. Te lokomotive so bile zelo zanesljive in okretne, zato so postale nadvse priljubljene pri strojnem osebju. V zadnjih letih parne vleke pri nas so na bohinjski progi dosegale hitrosti do 100 kilometrov na uro! Obratovale so vse do konca parne vleke pri nas, ohranili pa sta se dve: 17-086 v Logatcu (brotanov kotel, madžarske izdelave) in 17-0...

 Ozkotirno železnico v železarni Jesenice so začeli uporabljati leta 1907, ko je železarna kupila tire opuščene gradbinske železnice, ki je obratovala med gradnjo železniškega predora Karavanke. Istega leta je železarna kupila prvo parno lokomotivo z oznako O-I, leta 1912 pa še drugo lokomotivo z oznako O-II. Kasneje je železarna svoj vozni park nadgrajevala in je na vrhuncu imela 11 ozkotirnih parnih lokomotiv, 6 elektro lokomotiv in 3 dizelske lokomotive. V železarni je bilo kar 18 kilometrov ozkotirne proge! Železnico so ukinili leta 1987, veliko ozkotirnih parnih lokomotiv pa se je ohranilo in sicer: - O-I  - O-II (depo jeseniškega muzeja) - O-IV (danes oznaka K3 v muzeju SŽ) - O-V (depo jeseniškega muzeja) - O-VIII, s katero so zaključili obratovanje ozkotirnega omrežja v železani Jesenice - O-IX, ki je vozna z oznako SŽ 71-012, vozi v Zrečah - O-XI, stoji v Zrečah kot tehnični spomenik, oznaka 71-023 V muzeju ozkotirne železnice v železarni Jesenice sta razstavljeni parn...

 Lokomotive tipa kkStB U so najpogostejše avstrijske ozkotirne parne lokomotive za tir 760 milimetrov. Bile so naslednice znamenite Steyrtalske lokomotive, ene prvih avstrijskih ozkotirnih lokomotiv. Oznako U so dobile po izhodiščni postaji Murtalske železnice, za katero so bile narejene (U za Unzmarkt). Leta 1901, ko je bila zgrajena železnica Trst - Poreč, so jih seveda dobavili tudi tja. Po ukinitvi proge so vse razrezali v staro železo. Pri nas so te lokomotive nosile oznako JŽ 188. Lokomotive U.37, U.38 in U.40 pa so še za časa avstrijskih oblasti zamenjali z lokomotivami vrste P (P za Poreč), ki so bile večje in močnjše ter zato bolj primerne za gorsko progo, kakršna je bila Parenzana. Odpeljali so jih na Murtalsko železnico, kasneje pa so lokomotivo U.37 odpeljali v Bosno, kjer je najprej vozila na neki gozdni železnici, na koncu pa na industrijski železnici opekarne v Busovači. Tam so jo našli uslužbenci slovenskega železniškega muzeja, jo odkupili ter odpeljali v Divačo, k...

 Lokomotiva je bila izdelana leta 1907 v avstrijski tovarni lokomotiv Krauss. Pripada avstrijski vrsti kkStB 99. Ta tip lokomotive je zasnoval konstruktor Karl Gölsdorf in je zaradi zveznega parnega stroja porabil veliko manj vode in premoga. Lokomotiva je imela spredaj nameščeno tekalno os, ki je omogočala mirnejši tek pri višjih hitrostih. Zanimivost: kurilnica Ljubljana - Šiška, danes domovanje muzeja SŽ, je bila med prvimi v Avstro-Ogrski, ki je dobila te lokomotive. Nekoč so vozile na skoraj vseh lokalnih progah, v petdesetih pa so jih izločili iz prometa in jih prodali na industrijske proge. Lokomotiva 153-011 se je ohranila kot premikalka v Tovarni vozil in toplotne tehnike Boris Kidrič Maribor. Podjetje jo je darovalo muzeju, ki jo je postavil na postajo Ajdovščina, saj je menda prav ta lokomotiva nekoč vozila tam. Poleg nje sta ohranjeni še JŽ 153-004 v Rušah (premikalka v Tovarni dušika Ruše) in JŽ 153-006 v Kočevju (premikalka v železarni Štore). Pogled od strani: Pogled...